EYECONTACT - Big Mean Machine - CD

“Šest skladb, dvajset minut muske – bolj kot z albumom imamo opravka z EP ploščo lendavskega klasičnega rockovskega kvarteta z dvema kitarama, katerega zametki segajo v leto 2008, ko je razpadla zasedba Khons. V prvo dejanje, naslovljeno Big Mean Machine, vstopimo s tremi valečimi se instrumentalnimi nažiganji Fehlgeschlagene, Hindenbruk in Caius. Na krilih puščavske trdorockovske psihedelije se v njih uvlečejo tako omamen balkanski melos kot nastopaško kurčenje na kitari. Prelijejo se ena v drugo in sploh ne opazimo, da gre za tri ločene celote, kar je (dober) znak, da nas je Eyecontact zapeljal v svoj ples.  Bend se krepko drži za korenine stoner rocka, od katerih se odmakne v naslednjih dveh Peasant in Let Me Taste Your Suicide. Vokal nas zdrami, da le ne gre za instrumentalni bend, težkokategornemu rockanju pa doda ščepec metalske pompoznosti, iz katere se izvijejo v zaključni Irony. Kratka pojavitev vokalnega sempla v njem se bolje obnese z instrumentalnim zaletom kot pevčev angažma. Eyecontact še pili svojo govorico, a zaključek Big Mean Machine se konča tako, da se lahko spet začne – z repom v ustih – in zato se neskončno vrti v krogu. Pedantna produkcija Pluega poudarja  tehnicistično držo Eyecontact, ki je na dobri poti, da sproži butnglavski pogo, a do česa takšnega bo prišlo, ko/če bo razgreta intuicija in spontanost prevagala oziroma pregnala hladno pogledovanje pod prste ter vzpostavila ravnovesje med rutino in zanosom. Ali kot pove šamanski glas Olgi Kharitidi v sanjah : “Če boš kačo premočno stisnila, jo bo zabolelo in te bo pičila. če je ne boš držala dovolj močno, ti bo ušla in jo boš izgubila. Najti moraš pravo ravnotežje in ga obdržati””
(BIgor, Nova Muska)